Teško je, ko spoznaš, da veliko prijateljem imaš, vendar pa je tok mn lepo, ko izveš da niso vsi taki, da so zaupanja tvojega vredni, to boli. Ravno tisi, katere imaš za najboljše prjatle, te lehko najhujš prevarajo, izdajo... Potem se sprašuješ, kaj za vraga si tazga si mu naredu? A si si to zaslužu?... Zakaj ljudje ne spoštujejo tistega, kar imajo, ki lahko je zlato. To spoznajo šele, ko izgubijo. Takrat je use prekasno. Da pa bi tisto, kar so izgubili dobili nazaj, lahko naredijo vse, lahko pa, da se jim tudi s prstom ne da migniti in pričakujejo opravičilo al pa d se bo zganu tist, kater trpi zaradi prevare. Takrat vidš, komu je zares žou za to kar je naredu in komu je vseen. Ampak stvar posameznika ka bo naredu! Motiti se je človeško samo, če koga prizadaneš...sploh pa, če ti tisiti kaj pomeni, je lepok, da poskušaš popraviti storjeno napako, čeprov se spomini ne bojo izbrisali! Sprijazniti se moraš, da življenje ni pisano in vedno z rožami posuto, da so na poti tudi ovire, ki jih moraš prebroditi.
Niso vse stvari hitro popravljive vendar, če je volja, upanje, če si ustrajen se več ali manj use da.
Zakaj se nekateri tako zavavajo ob tem, da druge prizadanejo? Vedno znova in znova pa čeprov jim odpuščamo in usakič upamo, da se bodo le popravili! Ko ti pa enkrat prekipi pa ne moraš več ne odpustit ne zaupati! Mislm ne vem kaj majo oni osebno od tega! Veselje? Zabavo? Bolše počutje? Hočejo pozabt svoje probleme...oziroma se jih ne morejo nikakor lotiti reševati? Ne vem in nikdar ne bom! Enim se jebe za use ka delajo drugim in važn d je njim kul! Če se pa njim zgodi kej takuga je pa cela štala! Rek prav: Usak tele ima svoj vesele! Pa še res je!
Na hitro pridobljeno, na hitro izgubljeno. Brez muje se še čevl ne obuje! Tak pravjo in mislm oziroma vem d majo prov!
