Sonček

Spoznala sm ga ne dolgo nazaj

ko pri njem ni biu več raj.

§

Ena frajla ga je pustila

ne, da bi se zavedala mu je srčk zlomila.

§

On še vedno rad jo ima

vendar ve, da z njo prihodnosti nima.

§

Priložnost drugo bo dobil

in se z novo ljubeznijo veseliu.

§

Sedaj išče Njo,

tisto pravo.

§

S katero uresničeval bo,

use tisto o čemer zdaj lahko le sanja.

§

Vem da čakati na njo ne bo lahko,

ustrajaj in uspelo ti bo.

§

Do tedaj pa uživej,

ljudi rad imej

in jim to tut kdaj povej!

§

just for you Sunshine...by me!

Simon`s story

Se zgodi,

tudi to se naredi...

♥

da želje use

vedno ne izpolnijo se.

♥

Nato žalostne oči,

ker srce po tebi hrepeni.

♥

Bo kdaj nasmehnila se mi sreča?

Boš ti bila kdaj moja najdražja ljubeča?

♥

Naj se že enkrat to spremeni,

saj dosti mi je nesrečnih dni,

♥

raje srečn bi bil in nasmejan

in vsakič ukorakal u nov bi dan,

s soncem obsijan,

s cvetjem postlan!

♥

Še vedno čakam na te dni

in upam, da mi jih prineseš ti!

Zvezdno nebo

Črna noč se je spustila,
in mene vase potegnila.

Sedaj možno je vse,
tudi, da sanje uresničijo se.

Gledam v nebo,
kako je svetlo.

Tisoč drobnih luči,
vsaka zase gori!

Solza po licu priteče,
srce od veselja nič ne reče.

Le nemo bedim
in skoraj zaspim.

Veke se težke zapro,
in sanjati prično.

To nebo v spominu bo ostalo,
kot svinčnik na papir v meni se bo zapisalo!


p.s. za ♥Martina♥!!!

Poletne počitnice na morju!

Ravnokar sem se noro zaljubila, pa bova že ločena mesec dni! To je noro!
Saj ne rečem, da morja nimam rada in da ne obožujem kopanja pod zvezdnim nebom, poležavanja na plaži pod žgočim se soncom, dolgih sprehodov ob obali, lizanje mrzlega sladoleda, ki se kar topi v ustih.... vendar ne s starši!

Zaradi njih bom ločena od svoje prve velike ljubezni. To ni pravično. Ampak seveda mi kaj drugega ne preostane, kot da grem z njimi. Seveda sem trmasta in se ne dam kar tako...uprla sem z usemi izgovori, kar sem se jih spomnila...vendar uspeha ni bilo! Vsaj pretirano velikega ne!

Hudo mi je! Zelo hudo, ko ga moje oči ne bodo uzrle, ko ga moja ušesa ne bodo slišala, ko se ga moje roke ne bodo mogle dotakniti, ustnice poljubiti.

Pogrešam ga že zdaj! Pa še ve ne, da me ne bo toliko časa! Res ne vem kako mu naj povem...kako naj pristopim da ga ne prizadanem. Teško mi je! Ponoči in podnevi bedim, besede izbiram, ne najdem pravih. Vem, da ne bo vesel ko mu povem da grem, da slišati se ne bova mogla, smsjev pošiljati, kaj šele videti!

Saj bi se lahko, če starši nebi ustrajali pri tem, da telefon pustim doma, kot bosta naredila tudi onedva. Jezna sem na njih! Besna, ravnokar mi bo prekipelo! Živci popuščajo. Kot, da že ni dosti, da moram it z njima za mesec dni...ne za nameček pa še brez telefona!

Tudi to mu ne bo ušeč! Saj če bi bila lahko vsaj na zvezi, pa še to ne bova mogla biti!

Premišljujem kdaj mu naj povem to "veselo"novico! Tedn dni pred odhodom, 3 dni pred odhodom, 2 dni pred odhodom...kdaj bo najbolj primeren čas, da ne bo tako močno bolelo! Vendar odločitev ni lahka, v vsakem primeru bo žalosten, ne bo mu vseeno!

Odločila sem se! Če mu povem v sredo imava približno 2 dni časa, da se posloviva! Sestavim vsaj pribljižno kaj bom povedala vendar usakič ko preberem moj govor, mi solze napolnijo oči! Najraje bi mu napisala in odposlala, ne vem mogoče po netlog sporočilu, sms ju, msn ju....samo ne! Ne morem kar tako oditi ne da bi ga še enkrat videla, poljubila, čutila, slišala in vonjala.

Odštevam dneve, ure, minute in sekunde do srede! Živčna sem! Hočem si pogristi use nohte, kot sem imela navado preden sem spoznala njega "gospoda pravega". Vendar ne smem! Zadržim se. Hodim gor in dol po sobi! Srce mi razbija hitreje in hitreje in mislim da mi bo vsak čas eksplodiral! Pogledam na uro...že nekaj ur je bila sreda! Ne morem spati! Odpravim se pod tuš, da se zbrihtam! Pod tušem nisem bila dougo, no vsaj zdelo se mi je tako dokler nisem pogledala na uro! Zunaj se je delau beli dan...tako kot usak dan je tudi danes ušlo sonce kot, da ni nič! Uležem se na ležalno gugalnico. Objamem tigrčka! Poslušam žvrgolenje ptic, oglašanje kukavice, šumenje dreves itd itd. Vse to me je uspavalo. Zaprla sem oči in zaspala!

Spet sem se zavedala, da sem živa, ko je kazalec na uri oznanil poudne. Napišem mu sms:

"Ko boš na cajti me poklič, ku ti mam neki ful pomembnga za povedat! hvala. RTM"

Čakam klic. Živčna sem. Dočakala sem ga! Končno me je poklicu.

"živjo lepotička! kaj je taku pomembnga d mi maš za povedat?"

Iz sebe sem komaj kaj spravila. Glas se mi je tresel!

"Am...živjo srčk. Ja am mam ti neki za povedat ja! Am sorry ne vem kko ti nej povem! Mene ne bo neki cajta doma ku gremo na morje s starši! Tak d se ne bova slišala neki cajta!"

Ni me prekinjal. Oglasil se je šele, ko sem končala.

"Pa sej se bova lahko slišala pa sms je pošilala ane? Zato so pa telefoni!"

Takrat nism več vedela kaj nej povem! Ampak morala sem mu povedati, da bo vedu.

"Am nej tuj tega ne boma mogla, ku moram fon pustit doma! tk so mi rekl! Sorry....veš kok mi je hudo!"

Vse kar se je slišalo iz telefona je blo:"KAJ?!?!"

Bila sem tiho. Pa je začeu govort:

"Ja zakaj pa to? kako d ne smeš met telefona sabo? Kaj se jim je zmešalu? Pa sej to ni res! Kok časa pa te ne bo?"

Tok uprašanj mi je postavil, da sm bla še bole zmedena kur sm že tak bla!
"ja nvm zakaj je tak... pč....rekl so d ga ne smem k skos visim na fonu! ...ja zmešalu se jim je in to full......ne bo me pa....am....dost časa..." Čisto potiho sem rekla: "mesc dni"
Biu je tiho....ne vem nism nič slišala ga da bi kaj govoru....rekla sem: "prosm ne mi bit tih, kej povej!" Nato se je oglasiu. Uprašal me je: "Kdaj greš?" Bila sem tiho....hudo mi je bilo! Nisem vedela ali mu naj povem...naj bom tiho...trgalo me je!
Preprosto ne znam najti besede, ki bi opisala moje počutje takrat! Odločla sm se, da mu povem! Zbrala pogum!

"ta petek srček!" "Oprosti, nisem vedela kko ti nej povem, premišlevala sm dneve, noči sem bedela, srkbelo me je... Sej vem da se ne bova videla ku nimaš časa! Samo vedi d te mam rada in te bom pogrešala!"

Mislila sem, da me bo nadru, zakaj mu to šele zdej povem..vendar me ni! Rrekeu mi je:

"boncika rad te imam...ti si mi use res use...tut js te bom pogrešu! Vem d moraš jit in d nimaš druge izbire! Nekak bova že preživela to! Upam! Kdaj pa greste v petek?"

Na moje presenečenje je razumeu! Zato mi je ušeč.

"Hvala d štekaš! To ful spoštujem. Upam tut js da! ob 4 zutri! Zaka?

To pa resno....joooj me je zanimal zakaj sprašuje kdaj grem!

"Kr taku!"

S tem sva se poslovila....bla sem vesela in žalostna hkrati! Zakaj mora met šiht...ne razumm tega! Sam pč moram ne...tut js ga bom enkrat mela in tut js nebom mela časa! Tako d sm se sprajaznla, da se ne bova videla! Se zgodi in se dogaja! Kaj čmo? Nč ne mormo!

Četrtek je hiro minil in bližau se je petek s svetlobno hitrostjo! No sej po eni strani če priznam sem bila tutdi vesela, da mal grem! Samo lahko bi šu z mano še on! Eh! Je že meu dopust! hehe!

Imela sem še nekaj stvari za spakirati! Danes ne grem spat! Ulegla sem se na ležalno gugalnico na balkonu in gledala zvezde! "Ko bi vsaj ga še enkrat vidla predn grem" sem si mislila! Telefon mi zazvoni....znana melodija smsja! On mi je napisu sms!

"Živjo sem te zbudu? Kaj kej delaš? Sam hotu sm ti povedat d te mam rt! Sporoč če si zbujena!"

Takoj sem pograbila telefon in odpisala:

"Ne srčk nisi me zbudu. Gnes ne idem spat! Ležim na gugalnici! Ti?"

Ni mi šlo u glavo zakaj ga zanima če sm zbujena! Ampak kul! Ni minila minuta mi je odpisu!
"Nič ne delam! Sam bi blo dobr če bi mi dol pršla odprt!"

Šok! Mene je skoraj da fršlok! Kaj? On je tuki? Kko? Kaj? Nič mi ni bilo jasno! Na hitro sem si dala nase ene hlače in odhitela dol! Objel me je!

"Pogrešu sm te preveč, d bi te pustu brez d bi se še enkrat vidla!"

Samo "hvala" sem spravla iz sebe! Še vedno nisem vedela nič! Po glavi mi je rojilo 1000 uprašanj vendar sem bila tiho!
Z mano je ostau use do 3 ure zjutraj! Za to sm mu hvaležna!

Potovanje na morje je bilo samo sanjanje! Poslušala sem muziko! In zaspala od utrujenosti! Prve dva tedna je minila dokaj normalno! Sem si use pisala od tega kok ga pogrešam do kakšn dan je biu kdaj!, kaj smo delal itd itd!
Jooj še dva tedna! Na koncu 3 tedna se mi je že mešalu! Nobenga smsja k nism mela telefona...sam gledala sem ga lahko na slikci!

"Še en tedn pa bo!" sm si govorila non stop! Sam zato d bi zdržala! Prvi dan zadnega tedna na morju sem se skregala nekaj s starši! Ostala sem v sobi ceu dan! Ležala na postli in mislina nanga! Umes sem zaspala! Nakar me zbudi ropot moje hotelske sobe! Mene je skoraj da fršlok! "pa sej nima noben mojih klučeu od vrat! bom se delala d spim" sem si mislila in mižala!
Vrata so zaloputnila! Slišala sem koleška! Nism se ganila! Nakar začutim da se je nekdo usedel poleg mene! Moje srce je začelo hitreje biti!

"bončika moja se ti sanja kok sm te pogrešu?"

Omg omg on je biu! Pogledala sem! Men so se očke svetle kot še nikol! Srce mi je delu bum bum bum tako hitro, da sem kumej dihala! Močno sem ga objela! Nisem ga spustila! Bilo je tako, kot takrat ko kaki otrok dobi darilo! Gleda ga in kumej čaka, da raztrga papir in vidi kaj je dobil!

"Lepotička veš js ceu tedn ostanem tuki! Boš mela kej proti?"

"ooooo aja? Ne! Itak d ne!" sem rekla!

Ceu tedn sva bila skupaj! Niti sekundo ločena! Ležala sva na plaži, hodila po vročem pesku, ki naju je žgau po nogah, skupaj se smejala usem, govorila zgodbe taki ali drugačne, jokala no on ne samo js če sm se, kopala ponoči pod zvezami in podnevi pod soncem, lizala sladoled hehe....skupaj zaspala in se skupaj zbudila! Bilo je nepozabno!
Minilo je prehitro...če so se 3je tedni vlekli je ta tedn minil kot mi mignil!

Šele zdaj sem ugotovila koliko ti lahko nekdo pomeni in koliko ga lahko pogrešaš če ga nimaš ob sebi!

Walters & Kazha -The war is not over

Ta na na na... na na...
Na na na... na na...

I slowly walk into the night around
To see how dreams of people die
They gently fall from windows all around
And crash against the ground like glass
And I'm so sorry I'm so helpless in this angry world
If only I could change it for one day

The war is not over, everyone knows it
It's just a reason to make us believe
That someone's the loser, someone's the winner
To make us believe that's the way it should be
But I don't wanna believe

In the story they all tell this
fairy tale has gone too far
I take a step and dare myself to be free
To see how beautiful we are, that everyone can be a star
If only we would start believe in dreams
Believe in who we are

The war is not over, everyone knows it
It's just a reason to make us believe
That someone's the loser, someone's the winner
To make us believe that's the way it should be
But I don't wanna believe

But I don't wanna believe
No, no, no, but I don't wanna believe

Reasons why I love you

When I am with you I can be what I want.

Because I can tell you anything and you will not be shocked .

Because of you I feel, as I never until now.

Only the thought of you fills me with a gorgeous feeling.

Your love gives me a feeling that is the best even before us.

You simply ... I can not resist you.

Every time I look you, my heart leave out one beat.

You are the one who holds the key of my heart.



When I look in your eyes, I see your heart.

I love to hear your voice.

You are principal theme of my dreams.

I love feeling of love, when I feel securely in your hug.
.
.
.
.

sunshine

The other night dear, as I lay sleeping
I dreamed I held you in my arms
But when I awoke, dear, I was mistaken
So I hung my head and I cried.


You are my sunshine, my only sunshine
You make me happy when skies are gray
You'll never know dear, how much I love you
Please don't take my sunshine away


I'll always love you and make you happy,
If you will only say the same.
But if you leave me and love another,
You'll regret it all some day:


You are my sunshine, my only sunshine
You make me happy when skies are gray
You'll never know dear, how much I love you
Please don't take my sunshine away


You told me once, dear, you really loved me
And no one else could come between.
But not you've left me and love another;
You have shattered all of my dreams:


You are my sunshine, my only sunshine
You make me happy when skies are gray
You'll never know dear, how much I love you
Please don't take my sunshine away


In all my dreams, dear, you seem to leave me
When I awake my poor heart pains.
So when you come back and make me happy
I'll forgive you dear, I'll take all the blame.


You are my sunshine, my only sunshine
You make me happy when skies are gray
You'll never know dear, how much I love you
Please don't take my sunshine away